Arhiv za kategorijo “MIKSER”

Od sedaj naprej sem preseljen na novo lokacijo. Ubistvu ne jaz, ampak moj blog.

Najdete me tukaj

Odgovore na vprašanja zakaj, kako in kaj boste našli na zgornjem linku … obljubim, da se bom trudil še naprej spraviti skupaj kaj zanimivega branja in ne postati reklamni blog.

Se beremo!

  • Share/Bookmark

Comments 2 komentarjev »

Za nas dragi Slovenceljni prvi torek v mesecu ni povsem navaden torek v mesecu. Že drži, da se  dan sam po sebi kaj dosti ne razlikuje od ostalih dni v mesecu, ampak slej ali prej te mediji opomnijo, da je to dan ko vlada ˝usklajuje˝ cene bencina ter zvišuje oz (ne) znižuje trošarine na cene bencina (ali pogonskih derivatov če hočete).

Zadnje čase so kar uspešni (gledano z njihovega vidika), saj se bencin že kar lep čas draži in dosega rekordne vrednost. Presegli smo 1,5 € za liter 95 oktanskega bencina,  nič pa ne kaže da se bo kaj pocenilo, prej nasprotno.

Vsak prvi torek v mesecu tudi poslušamo kakšne so cene goriv v sosednjih državah in da so te še vedno višje kot pri nas, čeprav se ta razlika hitro zmanjšuje. Ob tem se vedno najde kdo, ki zapametuje zakaj primerjajo samo cene bencina in ne tudi prihodkov državljanov. Klišejsko, ampak žal resnično.

Dokler se bomo Slovenceljni še naprej tako veselo vozili z avti in ob podražitvah samo malo jamrali in preklinjali bo pač tako.

Lahko pa bi užgali kakšno alternativo, potrošili manj bencina, nekaj privarčevali in dali ˝državi˝ jasno vedeti, da v nedogled tako ne bo šlo.

Nimam v mislih alternativ kot so električna vozila, smrdljive trole ali vlaka. Prvi so dragi, drugi vsem odveč, tretji pa nikoli točni … kolo pa je top!

Da kolo ni za vsakogar morda res drži, jih je pa milijon oblik in vrst, tako da vsak najde kaj zase.  Sam bi si za prevoz od točke a do točke b umislil kaj takšnega.

Lahko pa stvar vzamemo tudi tako, da rečemo da naša ljuba država spodbuja rekreacijo …

Vem, vedno in povsod s kolesom ne gre, ampak vse je v navadi in v glavi. Veliko se da spremeniti …

Tistim, ki morate za vsakodnevno normalno življenje premagovati prevelike razadlje, da bi uporaljali kolo lahko rečem I feel sorry for you.

Tistim ki ga nočete pa želim čimmanj stresne prve torke v mesecu.

  • Share/Bookmark

Comments 1 komentar »

Slovenija je dežela pametnjakovičev, res jih je veliko. Enim je to celodnevna okupacija, drugi postanejo pametnjakoviči le ob pivu v lokalnem bifeju. Nekateri se po pivu ali dveh spoznajo na politiko, nekateri na finance, drugi na avte in tretji na fuzbal, niso pa redki tudi primerki, ki vedo vse o vsem. Pravzaprav je takšnih celo največ in še hitro se množijo …

Najdemo jih tud med mavtnbajkerji, tako da mit, da so vsi mavtnbajkerji kul, že tukaj  pade v vodo. Nekateri celo delujejo tako, kot da imajo vedno v riti tista dva pivca, ki jim spodbudita možgane k brihtnarjenju ali pa da so kot majhni padli v kotelj brihtola (tako kot Obelix v čarobni napitek) in še vedno učinkuje.

No, takšni bajkerji vedo res totalno vse o mavtnbajku. Vse to bi človek še preživel, zato imamo dvoje ušes, čez enga notri in čez drugega vn …

Priznam pa,  da se mi kar malo bruhne v usta, ko ti začnejo ljudje nabijat, kako so se s hardtaili vozili po progah svetovnega pokala v DH-ju, kaj vse sfuarjo, kako mojstrsko se rešijo padcev, kolk ga žgejo in ostale bedarije …

In ko se stvari izza lokalnega šanka preselijo v naključno srečanje na lokalnih trailih, takrat teh istih bajkerjev ni za prepoznat. Se skirvajo za fulfejskami, bodiarmorji in ostalo navlako od zaščite, ne grejo pa kaj dosti hitreje od sosedovga desetletnega mulca na zarjavelem bmxu. Skratka nič od tistega hvalisanja, zato takšne sam poimenujem kar šank bajkerji, v stilu šank športnikov.

Je pa treba priznati, da so hudi. Vedno se namreč najde nekaj novih dripcov, ki te šank bajkerje posluša z odprtimi usti, publika zagotovljena.

Žalostno!

  • Share/Bookmark

Comments 4 komentarjev »

Danes sem v šumici nad Ribnico naletel na tole …

Nova gozdna signalizacija

Nova gozdna signalizacija

Medtem  ko se bajkerji trudijo/trudimo, da bi se nekega dne lahko legalno vozili po gozdu, so planinci udarili nazaj z antipropagando. Sicer pa to ob takšnih vsevedcih in zavednih ljubiteljih narave niti ni nič čudnega.

Danes sem bil peš, tako da me ni nihče preganjal ali gnjavil. Tudi ko sem se fural po teh singlah, kjer je sedaj nabit ta znak, nisem imel težav. Pohodniki niso imeli nič proti ko smo se srečali, ravno nasprotno.

Moram reči, da mi je ravno to pri vsej stvari najbolj zanimivo. Zelo redko na poteh dejansko srečaš planinca ali pohodnika, ki bi težil, da se tu ne smeš furat ali kaj podobnega.  Je pa res, da se večinoma izogibam s pohodniki natrpanih poti in se trudim biti kulturen (pozdraviš, zmanjšaš hitrosti in ostala sranja, ki pašejo zravn). Tako se ne morem znebiti občutka, da v ozadju par pacientov vleče nitke in jim mtb na ˝njihovih poteh˝ pač ni všeč, vsi ostali pa so ovce in jim sledijo, čeprav še sami ne vedo zakaj.

Priznam pa da so se prav lepo potrudli s temi tablami, še nadstrešek so jim naredili, da sneg ne zmoči obvestil. Odlično! (sarkazem ON).  Res je treba še po gozdu na vsako pot postavljat table in neka obvestila … svašta.

So mi pa zdi, da so rahlo zajebal s sliko kolesa, mislm res ne vem kdo bi na te poti prišel s takšnim mestnim kolesom … :)

  • Share/Bookmark

Comments 4 komentarjev »

Vsak bajker ima svoje lokalne potke, proge, hribe. To so une potke, k jih ima ˝nadrkane´ v nulo in bi celo lahko povedu, če je kakšen kamn obrnjen v drugo smer kot je bil med zadnjim (včerajšnjim?) furanjem. Do teh lokalnih potk, singlc, spustov, prog, karkol pač že ma vsak bajker poseben odnos, ker so pač njegov, domače, prve, posebne, najboljše … bla bla bla.

Nekaj je verjetno tudi na tem, da je ta lokalni bajker na teh potkah pustil tudi največ krvi in staknu največ odrgnin, vrjetno pa tudi pridelal najvec švica (s kolesom in z lopato, sj veste kako gre to…).

Ampak zakaj zavrga, bi človk skoz nažigu iste single, spuste, vzpone? Ok, recimo saj si lahko na spustu še nekaj sekund hitrejši, ampak nekje ima tudi fizika meje, sploh če kot rajder ne napreduješ. Aha, kle je pa problem … kako napreduješ če skoz vozš isto? Odgovor je res simpl, zlo težko.

Če želiš biti boljši, je treba furat čimevč vsega in čimbolj raznolik teren.

Treba je raziskovat še sosednje hribe, sosednjo vas, občino … kamorkoli prideš moraš imeti ˝nos˝, da najdeš kakšno lepo turo, progo, spust in valda singlo … lahko bi rekl da more met pravi bajker ˝nos˝ za single, da jih zavoha.

Saj vem, da se malo hecno sliši, ampak gotovo se  je že skor vsakmu nardil, da je šel h komu furat, tip te pa potem vlači po nekih brezveznih kolovozih ali neprevoznih z robidovjem zaraščenih poteh. Takšnim je treba lepo objasnit, da to ni to in se zanest na svoj ˝nos˝.

Med preteklimi prazniki sem imel sam kar dobr nos med bajkerskim dopustom našel kar nekaj luštnih trailov

Sweet dilema, left or right...

Sweet dilema, left or right...

P.S. nisem obupal nad blogom, preprosto je zmanjkovalo energije za pisanje, razmišljam pa tudi o selitvi.

  • Share/Bookmark

Comments 4 komentarjev »

It is all fun&games till someone get hurt, bi rekli Američani. Bo že kaj res na tem … tudi v mtb je podobno. Ko te enkrat resno ˝prizemlji˝ ni več tako zabavno, gravitacija je zahrbtna teta. Na srečo (tok tok na les) se večina padcev konča brez omembe vrednih posledic.

Sam sem mnenja, da so mora kakšno manjše pluženje po tleh zgoditi od časa do časa, saj samo tako veš kje je meja do katere lahko greš in jo lahko premakneš više. Vsega tega pa brez veliko furanja seveda ni …

Tudi veliko furanja in vsemogočih razmerah pa te ne naredi vsemogočega, čeprav nekateri res izgledajo tako, ko jih vidiš furat.

Tako se dogajajo tudi precej hude poškodbe in grdi padci. En hujših in bolj odmevnih crashov je padec  Tare Llanes.

Po padcu je ostala paralizirana od pasu navzdol. Ko gledam te stvari me vedno zmrazi … med užitkom in zabavo je do ˝sranja˝ res zelo tanka črta, ki jo lahko vsak izmed nas zelo hitro prestopi.

Normalno da o tem ne razmišljaš (tudi ko greš z avtom kam navadno ne razmišljaš, da gre lahko kaj narobe ne?), kar pa tudi ne pomeni da na vsakem spustu nažgeš navzdol brez premišlevanja in pomislekov (za razliko od kakšnih voznikov?!). Zato je poznavanje svojih sposobnosti in dobra pripravljenost še toliko bolj pomembna.

Sicer pa vsak zase najbolje ve kaj dela …

Da ne izpadem kot kakšen MTB Žlender (al kaj je un model k je že sto let v svetu za preventivo v prometu al karkol je) si poglejte ta link in trailer fima o Tari in ostalih.

Po ogledu tega se mi moji problemi zdijo manjši … res imajo voljo do življenja!Carji!

  • Share/Bookmark

Comments 1 komentar »

Zadnjih nekaj dni ˝domujem˝ v Ribnici. Večino sicer zabijem med zapiski in skriptami (takšni časi so zdj žou) seveda pa najdem tudi čas, da skočim malo na kolo. Kdo bi si mislu, da bom kdaj fural po teh koncih, sploh ne sredi zime po snegu …

Snega je ravno prav za furat, poleg tega so vse single na ˝lokalnem rekreacijskem˝ hribu Sveti Ani (rekreacijskega pomena nekaj takšnega kot Svibno za Litijo) dobro obiskane.

Slednje pomeni dvoje, da je sneg potlačen, oprijem vrhunski, tko da se res lepo pelje in seveda, da je na poteh tudi dosti pohodnikov (kar pa tudi vemo kaj pomeni – pazi na ljudi).

Navzgor seveda ne gre stalno na kolesu, na najbolj strmih in spolzkih delih je pač treba peš. Nč tazga, paše zraven.

Po včerajšnjem iskanju in spoznavanju poti, sem bil danes spet v akciji. Na vrhu sta me takoj ogovorila dva lokalca, bajkerja normalno.

˝A dost kle furaš?˝

Po mojem negativnem odgovoru, sledi stalna bajkerska … ˝Se nama je zdel ja, tuki nima noben tazga kolesa˝

Itak, se nisem pozabil informirat o gradnji downhill proge na sosednjem hribu in vprašat za ta hude single in fure. Mogoče gremo celo kdaj na kakšno turo, da mi še malo razkažejo naokrog.

Spust je hud, linije med skalami in slajdanje čez ledene ovinke … very nice! Na koncu malo zebe, ampak užitek in nasmeh odtehta vse …

Ostalo pa na fotkah.

Peglaj!!

Peglaj!!

Zimska idila

Zimska idila

P.S. Medveda nisem srečal

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

Kakšne so navade in manire v teh blogerskih vodah ne vem (ej še vedno sem samo bajker, ki občasno kaj napiše), ampak zgleda je popularno, da se objavi kolk je imel obiska na blogu in kaj se je najbolj bralo.

Se bom še jaz zgledoval po njih in predstavil dejstva, evo jih:

V koledarskem letu 2010 sem zabeležil malenkost manjk kot 8000 obiskov ( 7976 če sm natančen), od tega 3747 ˝unikatnih˝ obiskov. Cifra je nekoliko manjša kot tista iz leta 09, ko sem se pridružil blogerski smetani zbrani.  Dejstvo je da sem tudi spisal precej manj objav, samo 20 v celem letu. Ni bilo časa, energije, volje…

V letu 2009 sem napisal skoraj še enkrat toliko objav in sicer 39 in zabeležil skoraj 4000 obiskov več.

Daleč največ obiska je imela v lanskem letu objava moderno je biti kolesar. Očitno res.

1235 obiskovalcev je pogledalo to objavo, sigurno je ta cifra tako velika tudi zato, ker se je naslov valjal na Siolu.

To je moja kratka statistika.  Za enga prdca, ki se vozi z mtb-jem in kdaj kaj napiše niti ni tako slabo.

Se v letošnjem letu potrudim za kaj več rednega in zanimivega branja.

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

Vsak od nas je fan kakšne stvari ..

Sam sem fan, kar nekaj stvari v lajfu. Vrjetno bi bilo tega preveč, da bi našteval vse zdaj, če pa se omejimo na bende in takšne scene (moja prva asociacia ob besedi fan – kao fan banda, itd) sem gotovo največji fan benda Millencolin

YouTube slika preogleda

Pozitiv vabrejšn!

O ostalih stvareh pa drugič

  • Share/Bookmark

Comments Brez komentarjev »

Verjetno ste že vsi opazili da velika večina tistih, ki občasno premakne svojo rit (beri športa) nosi neke gumijaste zapestnice. Temu gumijastemu čudu se reče Power Balance in naj bi s pomočjo vgrajenega holograma uravnaval energijo v telesu in s tem izboljšal ravnotežje.

˝Čudo˝ sem prvič videl kakšno leto in pol nazaj … in ko tiste, ki to nosi vprašaš če kaj deluje je odgovor ponavadi: ˝Jah kaj pa vem … ˝ al pa pri tistih bolj dovzetnih za te neumnosti˝Jes nič ne čuitim, ampak se mi zdi da pa je res mal bolš, sploh kadar sm tko na meji da zgubim ravnotežje …˝

Itak!  Če bi Steve Peat to uporablju bi biu vrjetno svetovni prvak v spustu že mnogo prej kot šele lansko sezono … škoda za Steva! Šala seveda!

Dejansko je tako, da vse te in podobne stvari delujejo toliko, kolikor je tvoja glava dovzetna za njih … sam nisem preveč dovzeten za te zadeve, če se mi že kakšna zdi ok jo probam, drugače tud to ne (a morem posebaj povdarit da tega nisem probu?). Sam bolj vrjamem v to, da čarvonije ne delujejo in da bližnjic vsaj pri treningu in teh stvareh ni, ne obstajajo … simple as that!

Danes sem na netu naletel na tole, kjer če res na hitro povzamem, na koncu po testiranju zapestnice zaklučijo takole:

˝The band was tested at CHOICE under controlled lab conditions which showed it did little else than empty purchasers’ wallets.˝

Po naše bi rekli temu, da ti drago prodajo nekaj, kar sploh ne deluje.

No, ubistvu nič novga, sem si že skoz mislu da je temu tako, zdaj sem dobil le še potrdilo.

Sicer pa klasična zgodba, ki jih je bilo že miljone in jih še veliko bo (očitno).  Zgleda grejo vse tako (ali zelo podobno): Spomnimo se nekaj kar naj bi delovalo (če bo fino, če ne pa tudi fino), mastno plačamo parim športnim zvezdam, da to nosijo, stvar prodajamo po celem svetu za nerazumno visoko ceno … naredimo iz tega mit in smo bogati.

Svaka čast, ne za zapestnico pač pa za nateg in marketing.

  • Share/Bookmark

Comments 3 komentarjev »